KRITIČNI POGLED NA STRATEGIJO ZA DVIG RODNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI
1. Kot ginekologinja in strokovnjakinja iz populacijskega raziskovanja (opravljen magisterij Univerze Exeter, Velika Britanija), ki se že vso svojo strokovno in raziskovalno kariero ukvarjam z varovanjem in krepitvijo reproduktivnega zdravja tako v okviru zdravstvene kot tudi v okviru prebivalstvene stroke, menim, da dokument z naslovom Strategija za dvig rodnosti v republiki Sloveniji ni vreden ugleda razvite demokratične države, kot je Slovenija. S predlaganimi ukrepi nimamo nobene možnosti, da bi uspeli dvigniti rodnost na raven enostavnega obnavljanja prebivalstva.
2. Nekateri ukrepi iz strategije, ki naj bi vplivali na izboljšanje razmer za mlade družine in družin z več otroki ter na vzpostavitev sistema za lažje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, kot so zagotovitev subvencij za nakup stanovanj, davčne olajšave in vzpodbude delodajalcem za zaposlovanje staršev, sicer ne morejo vplivati na dvig rodnosti, bi jih pa lahko uporabili za izboljšanje pogojev, ki so nujno potrebni ljudem pri uresničevanju njihovih reproduktivnih ciljev.
3. Med predlaganimi ukrepi pa so tudi taki, ki ne vzpodbujajo svobodne izbire in odločanja, ampak so nerazumno omejevalni in diskriminatorni. Med nekaj najbolj izstopajočih uvrščam dodatek k nadomestilu za starševski dopust za porodnice, mlajše od 24 let, in za starše, ki imajo naslednjega otroka prej kot v dveh letih in pol po rojstvu prejšnjega, zagotovitev zamenjave stanovanj med starejšimi brez otrok v prevelikih stanovanjih ter mladimi družinami z otroki ter boljšo izrabo kapacitet v mreži materinskih domov in varnih hiš.
4. Najbolj absurden izmed vseh ukrepov pa je omejevanje dostopa do splava, ki ni vzrok za nizko rodnost. V predlogu zadnje strategije za dvig rodnosti v Sloveniji se to omejevanje izraža v predvidenem plačevanju posega, v določevanju roka za premislek ali obveznem svetovanju noseče ženske. Vsi ti načini omejevanja splava so bili v preteklosti v nekaterih okoljih neuspešno preizkušeni. Zato vidim te predloge kot grob poseg v osnovne človekove pravice žensk in vodo na mlin profitno usmerjenemu zdravstvu.
5. Predlog o omejevanju dostopa do splava je brez dvoma tudi v nasprotju s 55. členom naše ustave kot tudi z mednarodnimi dokumenti, katerih podpisnica je tudi naša država (Deklaracija o eliminaciji vseh oblik diskriminacije, CEDAW, 1997), Mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju (ICPD 1994, ICPD+5 1999), Svetovne konference o ženskah v Pekingu (1995, 2000). Ti dokumenti zavezujejo države članice, da ohranjajo dosežene strokovne standarde na področju varovanja reproduktivnega zdravja žensk in tudi dosežene reproduktivne pravice.
6. Dokazano je, da vsako, še tako na videz nedolžno zmanjševanje dostopa do splava nevarno ogroža zdravje žensk. Kakršnokoli omejevanje noseče ženske v uresničevanju njene izbire (nezmožnost plačila, odlaganje postopka, nenaklonjeno vzdušje javnosti) namreč negativno vpliva tako na reproduktivno, duševno kot tudi socialno zdravje žensk in njenih družin. Nasprotno pa splav, narejen strokovno v zgodnji nosečnosti, za zdravje ženske ni nevaren.
7. Ne poznam nobene pomembnejše strokovne raziskave, ki bi dokazala, da plačljivost splava poveča rodnost. Prav tako ne poznam raziskave, ki bi potrdila trditev, da se ženske manjkrat odločijo za splav zaradi obveznega svetovanja in obveznega časa za premislek. Nasprotno pa številne raziskave dokazujejo, da se zaradi teh dveh ukrepov podaljša čas do izvedbe splava in zaradi prekinitve višje nosečnosti povečuje tveganje za zdravstvene zaplete.
8. Plačevanje splava v celoti ali le delno ustreza profitno usmerjenemu zdravstvu. V nekaterih evropskih državah je namreč treba splav plačati v privatnih klinikah in bolnišnicah, v državnih pa ne. To je posebno kritično v tistih državah (v veliki večini vzhodno evropskih držav), ki so v zadnjih letih dopustile razmah privatiziranega zdravstva.
9. Raziskave tudi dokazujejo, da se ženske odločijo za splav le takrat, ko so prepričane, da nimajo pogojev za kvalitetno rast in razvoj svojih že rojenih in nerojenih otrok. Ženske v Sloveniji ne uporabljajo splava kot metodo načrtovanja družine, saj praktično vsaka uporablja neko vrsto kontracepcijo in se odloči za prekinitev nosečnosti le, ko ta zataji.
10. Plačevanje splava najbolj prizadene socialno ekonomsko ogrožene ženske. Te že tako nimajo pogojev za kvaliteten razvoj enega, kaj šele več otrok, poleg tega pa imajo tudi omejen izbor in dostop do učinkovite kontracepcije, saj jo je danes treba tudi pri nas plačati ali doplačati. V primeru zanositve so tako prisiljene v to, da se odločajo za manj varen in nestrokovno izveden poseg, ki je zanje edino cenovno dostopen. S tem pa lahko ogrozijo tako svoje zdravje kot tudi zdravje svojih že rojenih otrok.
11. Nedvomno v Sloveniji potrebujemo celovito strategijo vzpodbujanja uravnoteženega razvoja prebivalstva, katere pomemben del je tudi vzpodbujanje rodnosti. Rodnost nam pada že več kot eno stoletje in že več kot trideset let ne zagotavljamo enostavnega obnavljanja prebivalstva; obenem pa se naša populacija še nezadržno stara. Tega zelo zahtevnega problema se že več kot stoletje lotevajo razvite evropske države, ki se soočajo z zniževanjem rodnosti in staranjem prebivalstva. Žal ga še vedno niso uspele zadovoljivo rešiti, zato neprestano izvajajo nove in poglobljene raziskave ter snujejo nove nacionalne strategije.
12. Mednarodni dokument »Akcijski program mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, Kairo 1994« (podpisala ga je tudi naša država) in rezultati raziskav rodnostnega vedenja predstavljajo zelo dobro strokovno osnovo za oblikovanje nacionalnih strategij. Kairski dokument priporoča vrsto pomembnih prebivalstvenih usmeritev in ciljev, ki se dopolnjujejo in so bistvenega pomena za uspešen razvoj prebivalstva, od vpliva gospodarske rasti, izobraževanja, enakopravnosti med spoloma, zniževanja umrljivosti dojenčkov, otrok in porodnic do dostopnosti do servisov na področju reproduktivnega zdravja, vključno z načrtovanjem družine in spolnim zdravjem.
13. Ob vseh teh dejstvih in priporočilih mednarodne skupnosti za področje prebivalstvene politike slovenska oblast še vedno ni sposobna izdelati nacionalne strategije razvoja prebivalstva na strokovno utemeljenih usmeritvah in raziskavah rodnostnega vedenja ter se tako pridružiti drugim evropskim narodom v prizadevanjih za uravnotežen razvoj prebivalstva. V 90. letih smo sicer uspeli izvesti reprezentativno in evropsko primerljivo raziskavo Rodnostno vedenje Slovencev in tudi pripravili predlog nacionalne strategije uravnoteženega razvoja prebivalstva, ki pa je žal obležal v predalu.
14. Čeprav smo v Sloveniji popolnoma zatajili na področju prebivalstvene politike, pa smo z načrtovanjem in izvajanjem družinske in zdravstvene politike vendarle še zadovoljivo reševali nekatere od teh problemov, ki so sicer sestavni deli celovite prebivalstvene politike. S tem mislim predvsem na bolj ali manj uspešno urejanje socialnih razmer v družinah, stanovanjskih in zaposlitvenih problemov. Najbolj uspešni pa smo bili ravno v doseganju visoke ravni reproduktivnega zdravja žensk, ki so ji pritrjevale in nam jo tudi zavidale številne evropske države.
15. Uspeh na področju krepitve reproduktivnega zdravja gre pripisati izdelavi in doslednemu izvajanju sodobne zakonodaje, v kateri smo zavarovali človekove pravice, kot je svobodna izbira rojevanja in uravnavanja rodnosti ter odgovornost države, da zagotovi vse pogoje za uresničevanje teh pravic. Razvili smo dostopno mrežo reproduktivnega zdravstvenega varstva na vseh treh ravneh, kjer usposobljeni ginekologinje in ginekologi izvajajo kakovostne preventivne programe ter celostno obravnavo reproduktivnih zdravstvenih problemov žensk. Z upoštevanjem reproduktivnih pravic in svobodne izbire, kar so nam kot že rečeno zavidale številne evropske države, smo zelo uspešno zniževali tudi število splavov, ki ostaja tako še vedno le izhod v sili, kadar zataji kontracepcija. Tak pristop je po sodobnem vedenju tudi edini pravi način, da se rojevajo želeni otroci, da so ženske zdrave in si želijo ponovno zanositi.
16. V prizadevanja za krepitev reproduktivnega zdravja in zagotavljanja najvišje ravni reproduktivnih pravic v Sloveniji so vložile veliko naporov tako ženske kot tudi številne strokovnjakinje in strokovnjaki, kar nekaj tudi ginekologinj in ginekologov. Zato je ta dokument, ki ukrepe osnuje na spreminjanju miselnosti o reprodukciji kot zasebni zadevi, uvrščanju pravice do splava ob bok samomorom in prometnim nesrečam, na napotkih o priporočljivih načinih oblačenja mladih in pri tem popolnoma ignorira priznana strokovna izhodišča za izboljševanje pogojev za svobodno odločanje za rojevanje, zelo žaljiv za ženske v Sloveniji. Skrajno žaljiv je tudi do številnih slovenskih ginekologinj in ginekologov, ki naj bi po trditvah predlagatelja nagovarjali ženske na splav in naj bi bili sploh negativno naravnani do nosečnic in še nerojenih otrok. Kako nesmiselne so takšne trditve, lahko presodi vsak, ki le malo pozna naravo njihovega dela, ki je ravno nasprotno usmerjeno k ohranjanju življenja in izboljševanju reproduktivnega zdravja.
