KRATENJE PRAVICE DO SPLAVA - SISTEMATIČNO USTVARJANJE DEPRIVILEGIRANIH
Zmanjševanje pravic dostopa do splava, ki ga prinaša strategija domnevnega povečevanja rodnosti, je politično ideološka oblika odvzemanja avtonomnega statusa ženskam. Uperjena je v krnjenje temeljnih človeških pravic žensk, da same odločajo o svojih telesih in številu otrok, ki jih lahko rodijo in skupaj z njihovimi partnerji ali brez njih še ustrezno preskrbijo. Omejevanje dostopa do varnih zdravniških metod na način zaračunavanja abortusa ima konkretne ideološko-materialne učinke, ki se nanašajo zlasti na kvaliteto življenja in manevrski prostor socialno šibkejših družbenih slojev.
Ker si ženske iz premožnejših konservativnih in liberalnih krogov lahko tovrstne zdravniške usluge ob pomoči svojih partnerjev vedno zagotovijo tako ali drugače, je ta politika omejevanja dostopa in neizbežne prepovedi abortusa med drugim uperjena prav v prisilno povečevanje števila nenačrtovanih in nezaželenih otrok med socialno najbolj šibkim slojem prebivalstva. Tovrstno umetno ustvarjanje demografskih eksplozij ima v zgodovini krščanske Evrope svoj znani presedan, ki je povezan z nastopom industrijske dobe in utrjevanjem specifičnega družbenopolitičnega reda, ki izhaja iz kapitalistično-militaristične produkcije dobrin. Osnovno vodilo tega družbenopolitičnega reda je bilo in ob demontaži socialne države ter vzponu neoliberalnega kapitalizma ponovno postaja »večja reprodukcija cenene in vedno manj kvalitetno izobražene delovne sile, več bogastva za vodilno peščico izbrancev«. Za zagovorom svetosti življenja torej stojijo politično-ekonomski interesi elitnih menedžersko-klerikalnih bratovščin, ki stremijo k povečevanju svojega (delniškolastniškega) bogastva in moči. Zgodovinski primeri iz imperialističnih časov krščanske Evrope nas namreč podučijo, da sta se porajajoča nacionalna država in Cerkev začeli aktivno vmešavati v nataliteto in spolne prakse ljudi ob koncu 17. stoletja, da bi si ustvarili ekonomsko-produkcijski bazen masovno deprivilegiranih, iz katerega bi bilo mogoče za potrebe novega kapitalistično družbenopolitičnega sistema neprenehoma črpati ceneni in ubogljivi človeški resurs. Tega pa sta obe instituciji aktivno uporabljali za merkantilistično širjenje svojih fizičnih in materialnih meja, pri čemer sta s pomočjo pregona modrih žensk ali srednjeveških babic najprej poskrbeli za izkoreninjenje znanja o kontracepciji in abortivnih sredstvih, ki so jih poznale vse domačijske prakse.
Na način krčenja in odtegovanja pravic ženskam do odločanja o lastnih telesih, številu in obdobju rojstev lastnih otrok konservativno nacionalistična in vedno bolj klerikalno obarvana država s svojimi domnevno spodbujevalnimi natalitetnimi ukrepi tako kvečjemu strateško bedi nad uresničevanjem projektov, ki nimajo opravka s t. i. svetostjo življenja. To so strateško premišljeni ukrepi, ki kvečjemu pomagajo k nadaljnjemu poglabljanju revščine in k produkciji cenene delovne sile znotraj varno pozaprtih meja države. Pri tem pa po ameriško republikanskem vzoru ta strategija prisilnega rojevanja otrok na strukturalni ravni ustvarja in utrjuje še eno novo kategorijo revnih, neizobraženih in deprivilegiranih, tj. mladoletnih mater in njihovih nenačrtovanih oziroma po zakonskih aktih vsiljenih in zato leta prezgodaj rojenih otrok.
