Strategija za dvig rodnosti, ki jo je kot delovno gradivo včeraj objavilo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve na svoji spletni strani, je presenetljiv dokument. Formalna podoba dokumenta je hudo pomanjkljiva na organizacijsko izvedbeni ravni načrtovanja ukrepov, saj spisek vladnih želja večinoma ne navaja, kdo, kako in kdaj naj bi predvidene ukrepe izvajal. Jezikovna podoba teksta je tako šibka in slovnično pomanjkljiva, da bi se ob njem najbrž razjokala vsaka učiteljica slovenščine.
Večjo pozornost zaslužijo vsebinska sporočila tega besedila: med njimi najdemo tudi povsem smiselna razmišljanja o tem, da bi bilo potrebno znižati stroške učbenikov in šolskih potrebščin, uvesti enotno subvencioniranje šolske prehrane in zmanjšati stroške prevoza v šolo. A tu se –žal- smiselnost in neproblematičnost sporočil tudi konča. Država si v strategiji privošči tudi kako komično potezo: skrbi jo, denimo, »pretirana uporaba umetnih materialov, predvsem, kar zadeva intimni del garderobe«, skrbi jo, ker mladenke nosijo ozka oblačila in kažejo popek (str.26).
Zares pa skrbijo tisti deli strategije, ki so po mojem mnenju v nasprotju z ustavo in veljavno zakonodajo. Najbolj to prihaja do izraza v vladnih stališčih, ki omejujejo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok, kar je v nasprotju z Ustavo RS. Ženske, ki se iz kakršnihkoli razlogov odločajo za umetno prekinitev nosečnosti, bi se morale obvezno udeleževati posvetovanj o škodljivosti splava, predlagan je obvezen »čas za razmislek«, v katerem bodo morale poslušati, kako načrtovani poseg pomeni resno nevarnost za razvoj psihičnih motenj (str. 25), če pa se bodo navkljub vsemu še zmeraj odločale zanj, bodo morale stroške posega plačati same. Besedilo strategije po lastnih navedbah temelji na specifični svetovno nazorski usmeritvi: »Življenje je vrednota od trenutka spočetja do naravne smrti« (str. 16). Seveda ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja svetovnega nazora, država vseh državljank in državljanov pa ne. Ni je države, ki bi se smela postavljati v metafizični položaj razsojanja o življenju in smrti. Natančneje, to počno teokratske države, med katere doslej Slovenija ni sodila. Če še zmeraj velja ločitev cerkve od države, potem je enako nesprejemljiv predlog, po katerem bi morali na vseh vzgojno-izobraževalnih ravneh razširiti vsebino obstoječih predmetov ali uvesti nov predmet, ki naj uči o »spoštovanju življenja od spočetja do smrti«.
V nasprotju z veljavnim Zakonom o zakonski zvezi in družinskih razmerjih je sporočilo strategije na strani 16, ki v temeljnih smernicah razlikuje med zakonskimi in zunajzakonskimi družinskimi skupnostmi tako, da izrazito hvali »trdne in stabilne zakonske pare«, ki domnevno bolj prispevajo k višji rodnosti.
Besedilo strategije na več mestih spominja na stare »enoumne« čase z izrazi kot so: »spremenili bomo mišljenje ljudi...«. Mišljenja ljudi se spreminjajo na zelo raznolike načine in praviloma v precej dolgih časovnih obdobjih. Če si država v javnem dokumentu dovoli zapisati, da »bo spremenila mišljenje ljudi« v razmeroma kratkem času petih let, ko naj bi se rodnost v Sloveniji zvišala, potem nas je lahko samo strah take države in njenih »strategij«.
